Peru
Talara, Peru

Peru je dežela kontrastov. Medtem ko turisti občudujejo Machu Picchu in obale Pacifika, le nekaj kilometrov stran ljudje živijo v resničnosti, kjer dostop do osnovnih zdravstvenih storitev – kot je fizioterapija – ni zagotovljen. Tam smo delovali tudi mi – dve ekipi študentov in diplomantov fizioterapije iz Slovenije, ki smo se odpravili na sever države, v obmorsko mesto Talara in v zavode za otroke s posebnimi potrebami.

Dve odpravi
Vsaka ekipa je v Peruju delovala tri tedne. Prva odprava je potekala januarja 2025, druga pa maja istega leta. Že zdaj je potrjeno, da se bo naslednja ekipa študentov in alumnov tja vrnila v letu 2027, da nadaljuje začeto delo in gradi dolgoročno prisotnost slovenskih fizioterapevtov v regiji.
Naša naloga je bila jasna, a hkrati zahtevna: pomagati tam, kjer zdravstveni sistem odpove. Fizioterapija v Peruju ni brezplačna in je za večino ljudi finančno ali geografsko nedosegljiva. Tisti, ki bi jo najbolj potrebovali – ljudje s kroničnimi bolečinami, delavci s preobremenitvami in otroci s posebnimi potrebami – so pogosto obsojeni na življenje brez strokovne pomoči.

Kdo je bil v ekipah
Prva ekipa pod vodstvom Lane Ritlop (alumna AMEU, specializirana za nevrološke paciente), skupaj z Katjo Bertoncelj (alumna AMEU, ortopedska fizioterapija), študentkama Pio Katarino Kremžar in Timejo Čerenak (AMEU) ter Taro Zemljarič (Fakulteta Angele Boškin), je v treh tednih obravnavala več kot 50 pacientov s kroničnimi mišično-skeletnimi bolečinami ter izvajala terapije z otroki z nevrološkimi motnjami.
Druga ekipa – Tara Gantar in Manca Mohar (Zdravstvena fakulteta Ljubljana) ter Gregor Bukovec (Fakulteta Angele Boškin) – je delo nadaljevala in se še poglobila v izzive dela z otroki s posebnimi potrebami, kjer primanjkuje strokovnega kadra, pripomočkov in sistemske podpore.


Kontrast, ki ga ni mogoče spregledati
Čeprav smo živeli v čudovitem okolju, s pogledi na ocean in ob sončnih zahodih, smo se vsak dan znova srečevali z etičnim protislovjem: kako je mogoče, da v državi, ki privablja milijone turistov letno, toliko ljudi nikoli ne dobi priložnosti za osnovno zdravstveno pomoč? Ta kontrast je boleče očiten in nas sili k razmisleku o globalni (ne)pravičnosti v zdravstvu.
Kaj nas je naučilo
Izkušnja nas je naučila tudi ponižnosti. Spoznali smo, da ljudje pogosto potrebujejo manj, kot mislimo – morda le nekoga, ki jih posluša, se jih dotakne, jih razume in jim pokaže, da niso sami. Včasih fizioterapija ni le gibanje telesa, temveč iskren stik med dvema človekoma.
Za nas kot prihodnje in že uveljavljene strokovnjake je bilo to tudi opomnik, da ima fizioterapija globoko etično dimenzijo. Ni dovolj, da obvladamo tehnike in metode – potrebno je tudi zavedanje, kdo do teh storitev sploh pride in kdo ostaja spregledan.
Humanitarno delo v Peruju je pokazalo, da strokovno znanje samo po sebi ni dovolj. Šele ko ga povežemo s sočutjem, odprtostjo in kritičnim razmislekom o družbenih okoliščinah, lahko postane resnično orodje za spremembe.
Podprite naslednjo misijo
Vsak prispevek gre v opremo, prevoze in usposabljanje lokalnih terapevtov.
Donirajte zdaj (odpre Stripe v novem zavihku)